O nas ste zapisali

USPEŠEN GALOP ŠIFRERJEVIH LIPICANCEV NA TANKEM LEDU

CD »LIPICANCI« Andrej Šifrer

Poslušal in bral: Jaka Kermauner

Sprehod skozi Šifrerjev pragozd besed in zvokov vzame več časa, kot se zdi na prvi posluh. Prvih štiriinštirideset minut ti navrže nekaj preizkušenih trnkov in nekaj novih vab. Presenetljivo je, da pri drugem krogu začno prevladovati tiste, ki jih prvič brez težav slušno povoziš in se pojavi želja po ponovnem slišanju preslišanega.

Ploščo odpre najbolj varna postavka na CD-ju, duet s Tomom Jurakom in njunimi LIPICANCI. Povsem jasna, do skrajnosti natuhtana zvočna podoba, ki pa se začne s tipično Šifrerjevo ironijo: »Naj nam ta mladost že enkrat mine …« ko pa vsi njegovi letniki in še malo naokoli tako hlepijo ravno za mladostjo, tistim presahlim studencem brezbrižnosti in norosti. Njegova nagajivost gre še dlje, ko nam opiše njegovo zamero Bogu, ki je lipicancem pustil »več strasti kot pa moči«. Simpatično, všečno in na trenutek za moj okus premehko. Vendar glej ga zlomka, ko se komad ponovi, kot zadnji na ploščku, je to Andrejeva solo izvedba, vendar bistveno trša in ritmično poudarjena.
Zanimivo bi bilo slišati to glasbeno zmes tudi ob Jurakovem vokalu. Kljub temu, tej pesmi ne uide status ponarodelosti, ki Šifrerja prislovično spremlja vsa njegova glasbena leta, saj hoteli ali ne vsi galopiramo za njim in bomo (z malo sreče) tudi sami nekoč v štali z lipicanci.

TO MI DELEJ, ŠE MI DELEJ pa nastopi kot prvo presenečenje, ki odnese našega gostitelja v zanj precej nepreizkušeno reko. Za začetek, E-mol ni ravno njegov bivalni prostor, akustična kitara z najlonskimi strunami, pa se tudi ne pojavlja na njegovih posnetkih. Če dodamo, da je bila fraza To mi delej, že uporabljena v naši glasbi, se znajdemo pred nekaj neznankami, oziroma ali bo temu zalogaju kos. Vsa vprašanja razblini s pripovedjo o ciganki, ki mu »odšloga« dolgo življenje, pa o pohotni frizerki, ki ji očitno ugaja avtorjeva lipicanska griva in zaključi zgodbo o tem, da nič ne škodi ob sebi imeti kakšen cvet, ki nam diši skozi življenje. Optimizem in pričakovanje dobrega tudi v obdobjih, ko to ni ravno predvidljivo je pomemben avtorjev značajski nastavek, ki je prisoten v obeh uvodnih komadih. To mi delej, kot »že slišano«, pa je smiselen del koncepta besedila, ki v resnici vzklika življenju, da ga je lepo živeti.

Že omenjena akustična kitara, ki je glasbena rdeča nit pesmi pa je vrhunec te čudovite glasbene ekskurzije. Menda gre za nekega irskega »čarovnika« z imenom Desmond Moore, ki nas vrže na ponovno poslušanje in vsem kitaristom tega prostora predstavi njegovo verzijo »šole za kitaro 22. del«. V kakšen glasbeni predal spada pesem, je težko reči, res je le, da se tu Šifrer redko pojavlja.

Naslednjo temo poznamo že dolgo. Springsteenova »Fire« je bila največji uspeh črnske sestrske zasedbe Pointer Sisters. Doživela je še nekaj odličnih ponovitev in celo The Boss jo osebno izvaja na koncertih. Zgodbica je enostavna in za Brucea celo preenostavna, a ima tak zagon, da je postala ena njegovih najbolj izvajanih pesmi. Šifrer je bil tu previden, saj mu je jasno, kako lahko pokvariš komad, ki ga ljudje poznajo v prejšnjih izvedbah. Nekaterim našim izvajalcem je ta masaker briljantno uspel, naš avtor pa ima za seboj morda najboljše poslovenjenje tujega teksta v zgodovini naše glasbe. Mislim seveda na Yankee Lady, ki jo poznamo kot Gorsko rožo. A še vedno je to področje tudi zanj tanek led.

Na pomoč je poklical temnopoltega teksaškega blues pevca, ki je dodal vrednost do te mere, da PEČE, tako se imenuje pesem v prevodu, zdrži in preseže zahtevno nalogo. Eugene »Hideaway« Bridges je, po mojem mnenju, najboljši moški vokal, ki poje v slovenščini ( ja, črnski blues mojster poje v slovenščini) v zadnjih nekaj desetletjih. Uvod je noro smešen, ker ponudi zvočni zapis učenja slovenskega jezika v dvajsetih sekundah in nam predstavi Eugenovo učenje stavka »da ne boš mislil kakšna sem«, ki se konča s komaj slišnim »shit«. Zelo duhovito in čestitke Eugenu »Hideaway« Bridgesu za trud in pripravljenost spopasti se s slovenskim jezikom, ki mu je, vsaj na začetku, razumljivo lomil jezik. Njegova izgovorjava sicer izda, da ne gre za avtohtonega prebivalca deželice pod Triglavom, vendar je še vedno briljantna in precej boljša od mnogih, ki že desetletja prebivajo v naših logih. PEČE je v slovenščini pesmi »Fire« dodal nekaj našega in vzel precej njihovega, rezultat hoje po tankem ledu pa se je izkazal za presenetljivo uspešnega.

Če so prve tri pesmi besedilno lahkotnejši del tega spleta pesmi, pa se s pesmijo STRET V PRAH začne povsem nova knjiga. Sklop naslednjih štirih pesmi, bi povsem lahko spadal na posebno ploščo, saj s prvimi tremi skorajda nimajo nobene povezave. To je Šifrer, ki ga poznamo kot pesnika, človeka, ki koplje po svojih rudnikih in plava po svojih razsežnostih. Predstavlja tisto plat zgodbe, ki jo v njegovi javni podobi ni zaslediti. Tu ni nobene zbadljivosti, hudomušnosti ali ironije, tu je pravi razlog, zakaj MORAJO(!) biti Šifrerjeva besedila natisnjena na ovitku. STRET V PRAH se ponudi kot pristen, domač gospel. Po nekaj poslušanjih sem ugotovil, da gre za pesem, ki se besedilno ukvarja s skušnjavami in naslavlja hudiča kot svojega očitnega nasprotnika. Ta tematika Šifrerju ni tuja saj se s temnimi platmi srečuje že v nekaj zgodnjih pesmih ( npr. Vonj železniških postaj, Satan je živ ), vendar tokrat ponudi glasbeni okvir, ki se v sklepnem delu pesmi povsem zgospelizira in poskrbi za presenetljiv in zmagovalen zaključek. Najboljša Šifrerjeva vokalna izvedba na plošči doda še nekaj šarma pesmi, ki jo ne boste slišali na instant hitovskih radijskih postajah, ker je predobra. Produkcijsko spominja na pesmi iz časa ČAKAM, ki se mi zdi še vedno eden od vrhuncev njegovega ustvarjanja, tematsko pa je očitno odprl nekaj vrat, kjer ga znamo srečati še v prihodnosti.

Z nekaj presenetljivimi besednimi bravurami se srečamo v pesmi JAMNIŠKI ZVON, ki govori o njemu ljubemu gorenjskemu planinskemu hrbtu, ki ga krasi na njegovem koncu skromna cerkvica. Tam je pred leti snemal video za pesem »Ko zvonovi zapojo« s skupino Šlafrock. Očitno so se mu na tem kraju pletle še mnoge druge misli, saj spregovori najbolj poetični Šifrer kar jih poznamo: »Kje se rodijo sanje/tam kjer gnezdijo želje/ na brezpotjih časa z njimi/ v smeh topijo se solze.« Nato uporabi besedno zvezo » za rešetkami nesmisla«, ki bi prav v teh dneh lahko opisala stanje slovenske politike, a je imel avtor očitno v mislih bolj zdrave in pametne povezave. V pesmi KOLO se je lotil znane metafore o življenju kot kolesu, ki ga iz lirike popularne glasbe poznamo že v nekaj izvedbah, najbolj znana je seveda Spining Wheel, skupine Blood, Sweat & Tears., v pesništvu pa se je po tem terenu sprehajal že črnogorski poet Njegoš. Kaj ima temu dodati Šifrer, če sploh kaj, je bila ena od ugank, ki se je porodila ob prvem poslušanju. »Nekdo vrti nam to kolo/ iz dna se dvigneš v nebo/ enkrat si zgoraj, pol si dol/ kolo obrne se naokol/ nekdo vrti nam to kolo.« Nastavek je torej znan, zato bo zanimiva ubrana smer, ki se presenetljivo, če prav razumem namig, celo ukvarja s slovenskim socialno-ekonomskim trenutkom tajkunov na eni strani in odpuščanjem množic na drugi, saj pravi: »Na vrh bi radi vsi prišli/ preriva se in se kriči/ a enim ni nikol' dovolj/ raje sklati druz'ga dol/ na vrh bi radi vsi prišli.A posli tukaj niso čisti/ ta krog gori nam od zavisti/ nasankajo eni in isti / če vrh od njih nima koristi/ ta krog gori nam od zavisti.«

Pesem je podkrepljena s godalnim aranžmajem, ki v svojih solističnih vložkih ponazarja zmedo in cirkus, zato pusti močan vtis in močno podkrepi osnovno idejo. Pesmi lahko zamerimo le to, da je predobra, da bo izpuščena iz radijskega predvajanja. Morda bi bila lahko bolj radio-friendly, vendar potem to ne bi bil več Šifrer. Dostopna naj bo tistim, ki so jo vredni, tistim, ki bodo svoj vstop v rezervat avtorjevih sanj pripravljeni plačati s pozornostjo, ki jo bodo namenili njegovim glasbenim mavricam.

Morda bi se tej usodi lahko izognila POSTOJ, SOPOTNIK MOJ, ki, čeprav ne izpolni nobene zahteve moderne radio produkcije, izžareva tako neposredno resnico, da se ji ne moreš izogniti: »Živet' moraš rad/ in znat dajat'/ pa ti življenje bo vrnilo mnogokrat.« Pesem je namenjena ljudem, ki razumejo, da je logika dobivanja in dajanja v materialističnem svetu povsem sprevržena. Avtor nam v tej pesmi to pokaže na njemu lasten način: »Molil sem za moč/ da bi počel stvari velike in prestižne, a sem dobil šibkost/ da zdaj razumem krhke in ponižne./ Sem prosil za denar/ ker mi je pomenil pot do sreče/ a izgubil sem vse/ da zdaj razumem uboge/ in njihove nesreče.« Resnici se pač ne da pobegniti!

SLEDOVI SOLZA so prevod pesmi »Tracks of my Tears«, ki jo je mojster iz Tamle Motown – Smokey Robinson napisal pred več kot štiridesetimi leti. Zdaj jo imamo tudi v slovenščini. Presenetljiv neposreden pomenski prevod, skoraj dobesedno identičen z originalom. To se redko posreči ali bolje, to znajo le nekateri. Eden od biserčkov te plošče, čeprav se ne da izogniti dejstvu, da spremljevalne vokale tako lepo »podela« že omenjeni Eugene »Hideaway« Bridges, da nam ga je kar malo žal, da se oklepa le bluesovske tradicije, saj je očitno to pevec, ki pokriva precej širše področje. Šele pri Šifrerju ga slišimo izstopiti iz njegovega bazena in tisto malo kar slišimo je tako dobro, da človek dobi občutek, da nekje veliko izgubljamo.

Zadnji dve pesmi spet prihajata iz irskega zvokovnega peskovnika, kjer se naš Šifrer očitno zelo dobro počuti. Izbral je dve ljudski pesmi, ki jih poimenuje vulgo-ljudski in sta tisti, ki pripogneta krivuljo ponovno v tisti Šifrerjev model, po katerem ga pozna Slovenija ali vsaj velika večina poslušalstva. Koncertno bosta obe pesmi čudovito učinkovali, čeprav moram priznati, da me nežna melodija pesmi MAMCA kar ne more sestaviti s krutim besedilom. Narod si je pač sodbo pisal sam, občasno pa tudi pesmi. LJUBLJANSKA pa je ena od tistih, ki jo bodo posvojile vesele družbe, kjer bodo imeli ob sebi kitarista, ki zna vsaj štiri akorde. S to pesmijo bo zmagovalec.

Ovitek nam pokaže avtorja v cilindru, kar je verjetno prvič, da ga vidimo v pokrivalu. Ker gre za »dunajsko šolo« in konjsko tematiko mu to oprostimo, saj vemo, da rad pokaže svoj zasneženi vrh glave in mu to ne dela nobenih težav. Bolj zanimiv je njegov nagovor, ki je natisnjen na notranji platnici, takoj ko odprete ploščo. S tem tekstom Šifrer dokončno da vedeti od kod prihaja in zakaj so osrednje štiri pesmi tako pomemben del njegovega ustvarjanja. Mislim, da bomo enkrat presenečeni, če se bo v prihodnosti povsem posvetil izključno razkopavanju po samemu sebi. Za množice manj všečno, za sladokusce bolj prijetno. Prosim, preberite si to njegovo besedilo, čeprav vas svarim, da bo verjetno to storiti vsaj dvakrat.

Šifrerjevi LIPICANCI so prigalopirali med nas in ponujajo precej več kot le galop, saj prav sredica teh pesmi (so morda prav zato v srednjem delu?) predstavlja žlahtno vsebino tega izdelka. Ene bodo odmevale glasneje, druge pa segle globje tistim, ki jim bodo namenili tisto najbolj dragoceno – čas!

Srečno Lipicanci!