Ni lahko biti zvezda dvomilionskemu narodu. Če pa ta dva miljona spremljata pot glasbenika in poeta tako, kot to počno Slovenci z Andrejem Šifrerjem, se vse teorije zrušijo. Postal je dodaten družinski član in kot takega ga tudi jemljejo: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ta naveza traja že več kot dvajset let in nič ne kaže, da bi se kaj postavilo po robu tej harmoniji.

Nobenemu posamezniku v zgodovini slovenske glasbe ni uspelo prodati čez štiristo tisoč plošč in kaset in nič ne kaže, da se bo pojavil podoben kaliber. Vse to govori v prid temu diplomiranemu pravniku, kitaristu, šaljivcu, ljubitelju življenja, popotniku, poetu, smejaču in sanjaču. Take zgodbe si za svoje življenje verjetno ne bi znal izmisliti niti on sam.

1. maja 1952 - Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z očetom. Stražišce pri Kranju je njegov dom, okolje igrišče, šola, prijatelji in okno v svet. Ko skozi to okno gleda proti Karavankam se mu je zdi, da mora za hribi obstajati še večji svet in takrat postane radoveden. Kaže, da ga bo tisto, kar je za naslednjim hribom mikalo, dokler bo živ.

1969 - Čas Woodstocka v Ameriki, v Stražišcu pa se mladina zbira na tribuni stadiona in kasneje pri Žonu v stanovanju, kjer se rodi prva zasedba, v kateri nastopa Andrej - Ajvar & Co. Prvi nastop je v spalnici, v času maminega popoldanskega "šihta". Ker skupini manjka pesmi, Andrej vsak teden napiše po eno. Čeprav nobena od njih ni posneta, so pesmi iz tega obdobja za "tribunaše" še vedno najboljša glasba, ki jo je kdajkoli napisal. Obiskuje srednjo sanitarno šolo v Ljubljani.

1971 - Ker zna prijeti E mol, dobi mesto kitarista in pevca v šenčurski skupini Tektiti in z njimi nastopa naslednja tri leta na plesiščih po Gorenjski. Obiskuje prvi letnik pravne fakultete v Ljubljani.

1974 - Zbliža se z Marijo Rožnik, študentko istega letnika, in kasneje življenjsko sopotnico.

1975 - TV Ljubljana in urednica Katarina Lavš ga povabita k sodelovanju pri oddaji Pisani svet, kasneje pa se izkaže, da so to tri oddaje, kjer Andrej zabava otroke na počitnicah. V studiu 14 ljubljanskega radia posname svojo prvo pesem Galebi in povsem nenadejano se tam pojavi gospod Urban Koder, ki zardelega študenta prava povabi k sebi na klepet. Iz tega pa se rodi nastop v TV oddaji na Silvestrovo 1976. Ob spremljavi kitare zapoje pesem Zoboblues, posnetek pa odstopijo tudi radiu, ki ga uvrsti v svoj nič hudega sluteč program.

1976 - Jure Robežnik, takratni direktor Založbe kaset in plošč, nekega jutra vstane z desno nogo in sliši na radiu pesem polno bolečine o fantu, ki se je zaljubil v svojo zobozdravnico. Svojemu uredniku Ivu Umeku naloži breme iskanja in ta po nekaj nesporazumih končno odkrije pravega. Ime mu je Andrej Šifrer, a ta o pevski karieri ne razmišlja, saj je pred njim diploma in pravniška prihodnost. Še ena od šal, ki si jih privošči življenje. Andrej je menager Aleksandra Mežka in mu pomaga organizirati turnejo po Sloveniji, za plačilo pa mu Mežek odstopi svoja dva glasbenika, ki rodita tri posnetke v studiu 14, kjer gumbe obrača Zoran Ažman, Aleksander Sašo Mežek pa je producent.

1977 - Na začetku tega leta izide plošča ZOBOBLUES. Poleg naslovnega komada sta tu še Bil sem mlad in Grenko vino. Promocija plošce je "pri Mikiju" v klubu PEN v Ljubljani. Takrat zbeganega Gorenjca ljubljanski imenitniki prvič vidijo pri delu. Prve njegove fotografije, ki obkrožijo Slovenijo, ga pokažejo kot kmeta z vilami v eni roki z drugo drži konja za povodec. Večina je prepričana, da je kmetovalec, ki se ljubiteljsko ukvarja s pisanjem pesmi.

30. junija diplomira na pravni fakulteti v Ljubljani in profesor Goričar, sociolog, ga v svetlo prihodnost pospremi z besedami: "No, pa smo naredili še enega robota." Andrej Šifrer ni delal kot pravnik niti dneva v življenju in se je izognil robotizmu. Trdi, da od vseh šol in izpitov, ki jih je naredil v življenju, uporablja samo vozniškega.

Oktobra odide v London snemati prvo ploščo MOJ ŽULJ, ki jo, ob skromni denarni podlagi, s producentom Daveom Cookom snemajo ponoči, da so stroški nižji. Angleži se prično učiti varčnosti od Gorenjcev.

1978 - 8. januarja je v Mestnem gledališču prvi veliki ljubljanski nastop Andreja Šifrerja in karte so razprodane nekaj dni vnaprej. Temu koncertu je priča tudi njegov oče, ki se ne more načuditi, kaj ljudje vidijo na tem. 11. januarja obleče vojaško suknjo in jo nosi do 20. decembra tega leta. V maju izide MOJ ZULJ, ki proti pričakovanju postane uspešnica in dokaj moteča plošča za prihodnost, saj mu kar naprej mečejo pod noge poleno na katerem piše: "Tako dobre plošče ne boš nikoli več posnel!"

1979 - Zgodbe iz sivoolivne dobe zlije v sod z naslovom OD ŠANKA DO ŠANKA in promovira zadevo na splitskem festivalu, kjer ga katastrofalno ozvočenje povsem uniči. Pesmi so v srbohrvaščini, torej v jeziku za katerega nismo vedeli, da ne obstaja. Ob promociji mu pomagata Dave Cooke in Bill Thorpe, s katerima v studiu Akademik posname štiri pesmi, ki izidejo na dvojni mali plošči: Vse manj je dobrih gostiln, Moj oče, Debeluhi in Moja dama.

1. junija se zaposli kot urednik licenčnih izdaj pri ZKP RTV Ljubljana.

30. junija se rodi njegov moški prvenec Martin in nedolžnemu otroku se niti sanja ne, kaj bo sprožil s svojim imenom in tricentimetrskim moškim podaljškom. Ob koncu leta izide kaseta z naslovom Največe iz najmanjših, na kateri so pesmi z malih plošc. Andrej Šifrer je razglašen za pevca leta v reviji STOP.