Smo v času, ko se Lipicanci Andreja Šifrerja prijemljejo podlage in prihaja čas izida istoimenskega CDja, tako kot prihaja čas življenja in čas smrti, čas vojne in miru, čas zbiranja in razmetavanja kamnov in čas objemanja in vzdrževati se od objemanja. Tako o tem Pridigar v stari zavezi Svetega pisma, Andrej pa približno s tako vnemo, kar pomeni, tako poredko, odloži svoj nabirek pesmi. Te ne pripadajo trendom in stilom, merijo se le z njegovim merilom, ki preprosto pomeni: »Ko se bo čas dopolnil, takrat bo pravi čas,« Daleč od tega, da je izgubil svojo radoživost in hudomušnost, nasprotno, prav na živce mu gre, ko se enači poglobljenost s pretirano resnostjo in vtis, da bolj ko je tvoja maska podolgovata, bolj si poduhovljen. Na njegovem prihajajočem CDju je nekaj prav žgečklivih pesmi na eni strani in njegov skriti svet, v katerega vstopamo le preko njegovih stvaritev, na drugi.

V veselo zgodbo zagotovo štejemo njegovo TO MI DELEJ, ŠE MI DELEJ, ki jo je posnel z irskim kitarskim virtuozom Desmondom Moorom. Redko slišimo na posnetkih naših izvajalcev take kitarske bravure. Andrej pa se z besedami posmehuje vraževerju, samemu sebi in drobnim človeškim strastem, istočasno pa se spogleduje z, zanj neobičajno, molovsko glasbeno strukturo pesmi. Bodite pripravljeni, da boste po prvem poslušanju To mi delej brundali do točke, ko se jo boste poizkušali znebiti, pa ne bo šlo.

Andrej je s svojo Tanjo pred kratkim prišel iz potovanja po Aljaski in prinesel s seboj na desetine zgodb, stotine slik in tisočero vtisov. Kot se vidi na eni od slik, se je v pomanjkanju pivskih prijateljev zapil z enim od avtohtonih prebivalcev te divje dežele.