|
Ni lahko biti
zvezda dvomilionskemu narodu. Če pa ta dva miljona spremljata
pot glasbenika in poeta tako, kot to počno Slovenci z Andrejem
Šifrerjem, se vse teorije zrušijo. Postal je dodaten družinski
član in kot takega ga tudi jemljejo: z vsemi dobrimi in slabimi
lastnostmi. Ta naveza traja že več kot dvajset let in nič
ne kaže, da bi se kaj postavilo po robu tej harmoniji.
Nobenemu
posamezniku v zgodovini slovenske glasbe ni uspelo prodati čez
štiristo tisoč plošč in kaset in nič ne kaže, da se bo pojavil
podoben kaliber. Vse to govori v prid temu diplomiranemu
pravniku, kitaristu, šaljivcu, ljubitelju življenja, popotniku,
poetu, smejaču in sanjaču. Take zgodbe si za svoje življenje
verjetno ne bi znal izmisliti niti on sam.
1. maja 1952
- Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z očetom. Stražišce pri
Kranju je njegov dom, okolje igrišče, šola, prijatelji in okno v
svet. Ko skozi to okno gleda proti Karavankam se mu je zdi, da
mora za hribi obstajati še večji svet in takrat postane
radoveden. Kaže, da ga bo tisto, kar je za naslednjim hribom
mikalo, dokler bo živ.
1969 -
Čas Woodstocka v Ameriki, v Stražišcu pa se mladina zbira na
tribuni stadiona in kasneje pri Žonu v stanovanju, kjer se rodi
prva zasedba, v kateri nastopa Andrej - Ajvar & Co. Prvi nastop
je v spalnici, v času maminega popoldanskega "šihta". Ker
skupini manjka pesmi, Andrej vsak teden napiše po eno. Čeprav
nobena od njih ni posneta, so pesmi iz tega obdobja za
"tribunaše" še vedno najboljša glasba, ki jo je kdajkoli
napisal. Obiskuje srednjo sanitarno šolo v Ljubljani.
1971 -
Ker zna prijeti E mol, dobi mesto kitarista in pevca v šenčurski
skupini Tektiti in z njimi nastopa naslednja tri leta na
plesiščih po Gorenjski. Obiskuje prvi letnik pravne fakultete v
Ljubljani.
1974 -
Zbliža se z Marijo Rožnik, študentko istega letnika, in kasneje
življenjsko sopotnico.
1975 - TV
Ljubljana in urednica Katarina Lavš ga povabita k sodelovanju
pri oddaji Pisani svet, kasneje pa se izkaže, da so to tri
oddaje, kjer Andrej zabava otroke na počitnicah. V studiu 14
ljubljanskega radia posname svojo prvo pesem Galebi in povsem
nenadejano se tam pojavi gospod Urban Koder, ki zardelega
študenta prava povabi k sebi na klepet. Iz tega pa se rodi
nastop v TV oddaji na Silvestrovo 1976. Ob spremljavi kitare
zapoje pesem Zoboblues, posnetek pa odstopijo tudi radiu, ki ga
uvrsti v svoj nič hudega sluteč program.
1976 -
Jure Robežnik, takratni direktor Založbe kaset in plošč, nekega
jutra vstane z desno nogo in sliši na radiu pesem polno bolečine
o fantu, ki se je zaljubil v svojo zobozdravnico. Svojemu
uredniku Ivu Umeku naloži breme iskanja in ta po nekaj
nesporazumih končno odkrije pravega. Ime mu je Andrej Šifrer, a
ta o pevski karieri ne razmišlja, saj je pred njim diploma in
pravniška prihodnost. Še ena od šal, ki si jih privošči
življenje. Andrej je menager Aleksandra Mežka in mu pomaga
organizirati turnejo po Sloveniji, za plačilo pa mu Mežek
odstopi svoja dva glasbenika, ki rodita tri posnetke v studiu
14, kjer gumbe obrača Zoran Ažman, Aleksander Sašo Mežek pa je
producent.
1977 - Na
začetku tega leta izide plošča ZOBOBLUES. Poleg naslovnega
komada sta tu še Bil sem mlad in Grenko vino. Promocija plošce
je "pri Mikiju" v klubu PEN v Ljubljani. Takrat zbeganega
Gorenjca ljubljanski imenitniki prvič vidijo pri delu. Prve
njegove fotografije, ki obkrožijo Slovenijo, ga pokažejo kot
kmeta z vilami v eni roki z drugo drži konja za povodec. Večina
je prepričana, da je kmetovalec, ki se ljubiteljsko ukvarja s
pisanjem pesmi.
30. junija
diplomira na pravni fakulteti v Ljubljani in profesor Goričar,
sociolog, ga v svetlo prihodnost pospremi z besedami: "No, pa
smo naredili še enega robota." Andrej Šifrer ni delal kot
pravnik niti dneva v življenju in se je izognil robotizmu. Trdi,
da od vseh šol in izpitov, ki jih je naredil v življenju,
uporablja samo vozniškega.
Oktobra
odide v London snemati prvo ploščo MOJ ŽULJ, ki jo, ob skromni
denarni podlagi, s producentom Daveom Cookom snemajo ponoči, da
so stroški nižji. Angleži se prično učiti varčnosti od
Gorenjcev.
1978 -
8. januarja je v Mestnem gledališču prvi veliki ljubljanski
nastop Andreja Šifrerja in karte so razprodane nekaj dni
vnaprej. Temu koncertu je priča tudi njegov oče, ki se ne more
načuditi, kaj ljudje vidijo na tem. 11. januarja obleče vojaško
suknjo in jo nosi do 20. decembra tega leta. V maju izide MOJ
ZULJ, ki proti pričakovanju postane uspešnica in dokaj moteča
plošča za prihodnost, saj mu kar naprej mečejo pod noge poleno
na katerem piše: "Tako dobre plošče ne boš nikoli več posnel!"
1979 -
Zgodbe iz sivoolivne dobe zlije v sod z naslovom OD ŠANKA DO
ŠANKA in promovira zadevo na splitskem festivalu, kjer ga
katastrofalno ozvočenje povsem uniči. Pesmi so v srbohrvaščini,
torej v jeziku za katerega nismo vedeli, da ne obstaja. Ob
promociji mu pomagata Dave Cooke in Bill Thorpe, s katerima v
studiu Akademik posname štiri pesmi, ki izidejo na dvojni mali
plošči: Vse manj je dobrih gostiln, Moj oče, Debeluhi in Moja
dama.
1. junija
se zaposli kot urednik licenčnih izdaj pri ZKP RTV Ljubljana.
30. junija
se rodi njegov moški prvenec Martin in nedolžnemu otroku se niti
sanja ne, kaj bo sprožil s svojim imenom in tricentimetrskim
moškim podaljškom. Ob koncu leta izide kaseta z naslovom Največe
iz najmanjših, na kateri so pesmi z malih plošc. Andrej Šifrer
je razglašen za pevca leta v reviji STOP.
naprej >>> |
